Morje bolečin brez plimovanja
kjer ni ne duha ne sluha o pristanišču
Od konca do kraja je nebo pepelnate barve
in nelagodni svet
Na četrtini tega morja, ki se trga
na horizontu je veter je vedno pred mano
Sanje počasi umirajo
počasi, žalostno...
Dlani in roke, čemu?
In čemu, vseh mojih pet čutov?
Če se ljudje ne objamemo in se ne vidimo
Je oboje zaman
Življenje, ki me pelje
toneč v morje teme
Skupaj z mojimi dekliškimi sanjami
Žalostna usoda!
Na skalah se je razbil
in se izgubil ta sen
Ostala je samo obroba pene
ki izginja v megli
Ostala sem maščevalna v načinu kako se smejem*
od žalosti, da zate nisem več nič
Moj gospodar vseh časov
Bil si vse, zdaj nisi nič več!