Tommi, zdi se mi, da imam domotožje,
rad bi spet stal ob Reni,
preprosto gledal vanjo,
opazoval ladje, kako grejo mimo.
Tommi, zdi se mi, da imam domotožje
mogoče je kriva svetloba,
kako se lomi
ali pa dejstvo, da se od tukaj
z vlaka vidi reka Spree.
Tommi, mogoče te bom poklical,
da boš rekel: nekoč, nekoč, nekoč,
bomo tukaj še zadnjič začeli od začetka.
Tja, kjer smo skupaj odraščali,
se bomo enkrat spet preselili,
da bodo otroci, če jih bomo imeli,
vsi rojeni v Köllnu.
Tja, kjer smo skupaj odraščali,
se bomo enkrat spet preselili,
da bodo otroci, če jih bomo imeli,
vsi rojeni,
rojeni,
rojeni v Köllnu.
V mestu, kjer sva bila mlada in neumna
in neranljiva,
ker je bilo vse tako pisano;
vedno nama je bilo jasno,
da bo enkrat prišel dan,
ko bova morala iti.
Hotela sva videti vse,
kar sva lahko
in povsod na svetu
vodijo vse poti v Rim,
enkrat pa ponovno nazaj v Köln.
Tja, kjer smo skupaj odraščali,
se bomo enkrat spet preselili,
da bodo otroci, če jih bomo imeli,
vsi rojeni v Köllnu.
Tja, kjer smo skupaj odraščali,
se bomo enkrat spet preselili,
da bodo otroci, če jih bomo imeli,
vsi rojeni,
rojeni,
rojeni v Köllnu.
Zdi se mi, da imam domotožje,
Tommi, rad bi spet stal ob Reni,
preprosto gledal vanjo
s hladno pijačo in cigareto.
Tja, kjer smo skupaj odraščali,
se bomo enkrat spet preselili,
da bodo otroci, če jih bomo imeli,
vsi rojeni v Köllnu.
Tja, kjer smo skupaj odraščali,
se bomo enkrat spet preselili,
da bodo otroci, če jih bomo imeli,
vsi rojeni,
rojeni,
rojeni v Köllnu.