Zimo spustil si v srce,
vzel pomladi upanje,
a spet brez tebe bo cvetela, sama.
Vonj poletja v laseh,
dež v jeseni u očeh,
štirje letni časi spet so tu med nama.
Ples metuljev,
med snežinkami obljub,
preveč besed za najin svet.
Vse sem ti verjela,
preveč sem si želela,
ni mi treba vedet kje in
s kom nocoj boš spal.
Vse sem ti verjela,
preveč sem si želela,
vem, nisva si več tisto
kar sva si bila.
Jaz in ti! Tega nič več ni...
Jaz in ti! Le še bled spomin bolečin...
Če res odhajaš,
srečno pot,
še ena izmed mojih zmot,
spet brez tebe bom cvetela, sama.
Pozabila bom tvoj glas,
vonj, obljube in obraz,
štiri letne čase, zase obdržala.
Vsaka senca,
je nosila tvoj obris,
od tebe ni ostalo nič...
Vse sem ti verjela,
preveč sem si želela,
ni mi treba vedet kje in
s kom nocoj boš spal.
Vse sem ti verjela,
preveč sem si želela,
vem, nisva si več tisto
kar sva si bila.
Jaz in ti! Tega nič več ni...
Jaz in ti! Le še bled spomin bolečin...
Če res odhajaš,
srečno pot,
še ena izmed mojih zmot,
spet brez tebe bom cvetela, sama.
Pozabila bom tvoj glas,
vonj, obljube in obraz,
štiri letne čase, zase obdržala.
Jaz in ti! Tega nič več ni...
Jaz in ti! Le še bled spomin
Jaz in ti! Tega nič več ni...
Jaz in ti! Le še bled spomin...bolečin!