Štiri obleke, štiri podobe,
štiri razdobja ljubezni ene
Morda najlepša obleka je bela,
ki bo šumela kot šelestenje vetra,
obleka bela kot cvetoča češnja,
oblaki beli aprilskega dne.
Ko pa oblečem obleko rdečo,
me vso objame kot silni žgoči plamen,
obleka rdeča, vrtnice poletja,
rdeča luna julijske noči.
Toda obleka rumena
me spominja na muke ljubosumja,
na rumene rože močvirja,
luno rumeno jesenskega večera.
Nekoč pa drugi obleko mi črno,
nadeli bodo,
nič več ne bom čutila,
obleka črna, prazna temna zima,
brez hrepenenja, brez sanj, brez spomina.
Toda obleka rumena
me spominja na muke ljubosumja,
na rumene rože močvirja,
luno rumeno jesenskega večera.
Nekoč pa drugi obleko mi črno,
nadeli bodo,
nič več ne bom čutila,
obleka črna, prazna temna zima,
brez hrepenenja, brez sanj, brez spomina.
Štiri obleke, štiri podobe,
štiri razdobja,
ljubezni ene...