Na temno zimsko noč
V polarnem belem snegu
Volk je ležal ranjen, premražen
Zaradi boja z medvedom
Bil je razgaljen
In smrt se mu je bližala
Dvignil je pogled
K svetlikajoči se luni
Namenila mu je svoj srebrnkast nasmeh
Skrbno ga je pokrila
Z odejo iz zvezd
In s poljubom svoje indigo svetlobe
Namreč, njuna ljubezen
Je bila starejša od Zemlje
Volk je bil vedno ob njej
In pel ji je pesmi
O strasteh in ljubezni
In poljubila sta se v soju njene indigo svetlobe
Ob svitu se je prebudil
In na njegovo presenečenje
So se njegove rane ponoči zacelile
Oh, kako je to vendar mogoče
Ko pa se mu je že obetala smrt?
In zazrl se je v kristalno nebo
Namreč, njuna ljubezen
Je bila starejša od Zemlje
Volk je bil vedno ob njej
In pel ji je pesmi
O strasteh in ljubezni
In poljubila sta se v soju njene indigo svetlobe
Na temno zimsko noč
V polarnem belem snegu
Luni volk pel je pesmi
Čudovite pesmi
O strasteh in ljubezni
Ki jih nikdar ne bo odnesel čas