''Pozdravljena, pozdravljena, edina moja ljubezen,
Pozdravljena, pozdravljena,'' zaklical je.
''Davi sem se vrnil s slanega, slanega morja
Zaradi ljubezni do tebe''.
''Lahko bi vzel kraljevo hčer, ljuba,
Poročila bi se z menoj.
A jaz sem se odpovedal njenim kronam zlatim
Zaradi ljubezni do tebe''.
''No, če vzel lahko bi kraljevo hčer, ljubi, prepričana sem, da kriv si si sam,
Saj sem poročena s tesarjem
In zdi se mi spodoben mlad mož''.
''Oh, ali boš zapustila tesarja svojega
In z menoj odšla?
Peljal te bom tja, kjer trava zeleni
Na obale slanega, slanega morja''.
''No, če res bi zapustila tesarja svojega
In s teboj odšla
Kaj imaš, da vzdrževal me boš
In me skril od siromaštva?''.
''Šest ladij, šest ladij na odprtem morju,
In še sedem takih na suhih tleh.
Sto in še deset hrabrih mornarjev imam,
Ki ti na uslugo bodo''.
V roke je vzela svoje dete malo,
Mu poljube dala tri.
Rekla, ''ostani tukaj, s tesarjem mojim
in mu delaj družbo''.
Nato si nadela je svojo razkošno opravo,
Tako imenitno na pogled.
In ko se odpravila je na pot,
Sijala je kot suho zlato.
Ni minilo več kot dva tedna, odkar sta odšla,
Niso še minili tedni trije,
Ko je lepa dama pričela solze liti,
Res bridko jokala je.
''Ah, zakaj jočeš, dekle moje lepo, mlado,
Mar zaradi svoje trgovine zlate?
Ali pa zaradi svojega tesarja,
Ki ga nikdar več videla ne boš?''
''Zaradi tesarja mojega solza ne lijem
Niti zaradi trgovine zlate.
Zaradi deteta svojega jočem,
Ki ga nikdar več videla ne bom''.
Ni minilo več kot tri tedne, odkar sta odšla.
Niso še minili tedni štirje.
Naša veličastna ladja se je razletela in potonila,
Nikdar več izplula ne bo.
Enkrat se je naša veličastna ladja zavrtela,
Dvakrat se zavrtela je.
Ko se je ladja veličastna tretjič zavrtela
Na dnu morja pristala je.
''Kateri griči, kateri griči so to, ljubi moj,
Ki se dvigajo visoko v vsej svoji lepoti?''
''To so nebesni griči, ljuba moja,
A zate in zame ne''.
''In kateri griči, kateri griči so to, ljubi moj,
Tisti temni v globini?''
''To so griči pekla, ljuba moja,
Tja morava ti in jaz''.