Ta sosedov Francelj
pa bil zaljubljen je,
brhka mlada Urška
mu vnela je srce.
Pozno v temni noči,
ko sladko vse že spi,
Francelj naš pa z lojtro
pod okence hiti.
K zidu jo pristavi,
se k okencu povzpne,
ko pokliče Urško,
se mam'ca oglasi.
Kaj ti je, neroda,
da nam miru ne daš,
hitro proč se spravi,
dokler še čas imaš.
Tam za oglom Sultan
prav jezno zareži,
vasovalec pozni
se v temno noč zgubi.
Še lojtr'co pozabi
užaljeni France,
pod okencem ostala
do belega je dne.
Še lojtr'co pozabi
užaljeni France,
pod okencem ostala
do belega je dne