Sveža si kot jutranja rosa bila,
kot kraguljčki tvoj nasmeh je zvenel.
Čas pa ti risal sence je na obraz,
tvoj nasmeh je na ustnicah zbledel.
Nisem te poslušal, ko rekla si mi,
da ljubezni cvet lahko oveni,
ker sem verjel, da veš, da rad te imam,
pa čeprav ti povedati ne znam.
Srce je skrivalo studenec solza,
je žarek v očeh potonil v morju želja.
Ob meni si sanjala, mene objemala,
srce pa hotelo je drugega.
Zdaj vem, ostal sem sam.