Samotni so dnevi in dolge noči,
se zbujajo jutra, ljubezni pa ni.
Ko ležejo ptice, domov vsak hiti,
le moje ljubezni že dolgo več ni.
V spominih se skrivaš, kam le bežiš,
brez tople besede osamljen živiš.
Saj veš, kje je cesta, ki pelje domov,
saj veš, da te zvesta še vabim pod krov.
Kadar bom v sanjah s tabo po gozdu hodila,
kdo ve, kje te vodila bo pot.
V mislih te bom ljubila.
Če pa kdaj se bom zjutraj ob tebi zbudila,
čutil boš, da bila sem prav ves čas s teboj.
Na vse pozabi, le naju nikdar.
Žaljivih besed ne bo naj ti mar.
Če kdo oponaša, zakaj si bil moj,
srce se oglaša, da še bom s teboj.
Kadar bom v sanjah s tabo po gozdu hodila,
kdo ve, kje te vodila bo pot.
V mislih te bom ljubila.
Če pa kdaj se bom zjutraj ob tebi zbudila,
Čutil boš, da bila sem prav ves čas s teboj. 2x