Song of Myself [Slovenian translation]

1. Z zaprašene knjižne police

2. Vsa velika srca negibno leže

Slavček še vedno je zaklenjen v kletki

Globok vdih mi še zastruplja pljuča

Star hrast brani me pred modrino

Sonce se kopa na njegovih zmrzlih listih

Lahen spanec v mestu duhov mojega srca

Sanja o času za zgodbe in rečnih duhovih

O morskih deklicah, o Whitmanu in popotovanju

Izjemnih harlekinih, gromozanskih igračah

Pesem o meni, pesem potrebuvajoč

Pogumne simfonije

Verz o meni, verz potrebuvajoč

Nedolžnega srca, ki uspava me v mir

Vsa velika srca negibno leže, počasno umirajo

Vsa velika srca negibno leže na krilih angela

Vsa velika srca negibno leže

V tihih mukah

Kot klovn smejoč se do konca predstave

Kar ostaja za bís

Je ista stara pesem mrtvega fanta

Zapeta v tišini

Vsa velika srca negibno leže, počasno umirajo

Vsa velika srca negibno leže na krilih angela

Polnočni let v Covingtonov gozd

Ob meni princesa in panter

To so Območja za katera živim

Vse bi jim dal, da globlje bi ljubil te

Pesem o meni, pesem potrebuvajoč

Pogumne simfonije

Verz o meni, verz potrebuvajoč

Nedolžnega srca, ki uspava me v mir

Vsa velika srca negibno leže, počasno umirajo

Vsa velika srca negibno leže na krilih angela

Vsa velika srca zdaj negibno leže

V tihih mukah

Kot klovn smejoč se do konca predstave

Kar ostaja za bís

Je ista stara pesem mrtvega fanta

Zapeta v tišini

Vsa velika srca negibno leže, počasno umirajo

Vsa velika srca negibno leže na krilih angela

3. Klavirska črnina

Tiha simfonija

Votli opus #1,2,3

Včasih nebo je klavirsko črno

Klavirsko črno nad izpirajočimi vodami

Počivajoče piščali, verzi dolgočasja

Rjaveči kjuči brez vrat

Včasih notranje je klavirsko črno

Klavirsko črno nad izpirajočimi vodami

Vsa velika srca negibno leže, počasno umirajo

Vsa velika srca negibno leže na krilih angela

4. Ljubezen

Ob robu živahne ulice vidim počasnega, preprostega mladca

z prosajočo skledo ki drži jo v tresajoči roki.

Skuša se smejati a neskončno trpi. Nihče ne opazi.

Jaz to vidim, a grem mimo.

Starec se v kleti sleče pred modelno lutko in jo poljubi.

Prostor je na pol osvetjen in on v solzah.

Ko se kaskadnih oči končno sprazni.

V ostro ozki ulici opazim pretepenega psa. Poskuša me ugrizti.

Ves ponos zapustil je njegove divje objokane oči.

Ko bi mu le lahko podaril svojo nogo.

Mati obišči svojega sina, nasmehne se mu skoz' rešetke.

Nikdar ga ni bolj ljubila.

Obilna puca z mano vstopi v dvigalo.

V modni obleki, urejena, z zelenim metuljem na vratu.

Grozno sladek parfum me presune

Namenjena je k večerji, sama.

To jo dela le še lepšo.

Vidim obraz modela na opečnati steni.

Kip porcelanaste popolnosti ob nasilnem umoru mesta.

Mesta ki poveličuje meso.

Prva stvar ki sem jo kdajkoli slišal je bil potepuh, ki pripovedoval je svojo zgodbo.

Bila si ti, trava pod mojimi golimi nogami

Kres sredi trdne noči

Nebesna črnina neba in morja

Bili smo mi

Potepajoč se po deževnih stezah, prečesevajoč pozlačene plaže

Vsako jutro prebuvajoč se v novo galerijo čudes

Kopajoč se v krajih, ki nihče jih nikdar prej ni videl.

Brodolomci na nekem matirano obarvanem otoku

Obdani v nič drugaga kot surf - najboljšo tkanino lepote

Preko vse smrtnosti smo, nihajoč v dihu narave

V zgodnem zraku zore življenja

Prizor ki utišal bo nebesa

Hočem tja, kamor potuje živjenje

Slediti njegovem stalnem vodenju

Kjer ima zrak okus po snežni glasbi

Kjer trava diši po sveže-rojen Raj

Srečal ne bi nikogar, nobenega neznanca, nobene tragedije in vnebovzetja

Kopal bi se v svetu senzacij

Lubezni, dobrote in preprostosti

(Ko oskrunjen in ukleščen sem s tehnologijo)

Misel na družinski grob bil je edini trenutek,

ko doživel sem pravo ljubezen

Ta ljubezen ostaja neskončna,

saj nikdar ne bom postal moj oče

Kako si lahko "to kar si"

Ko pa ne veš kdo si?

Nehaj govoriti "Vem kako ti je"

Kako lahko kdorkoli pozna počutje drugih?

Kdo sem jaz, da sodil bi svečeniku, prosaču,

vlačugi, politiku, hudodelcu?

Jaz in ti, sva že vsa od njih

Ljubo dete, prenehaj z delom, pojdi se igrat

Pozabi na vsa pravila

V sanjah ni nobenega strahu

Je v tej snežinki vas?

Otrok me vprašal je

Kakšne barve je naša uspavanka?

Nikoli nisem bil tako blizu resnici, kot takrat

ko dotaknil sem se v njej dobrega

Smrt je zmagovalka vseh vojn

Nič častnega v smrti za svojo vero

Za svojo domovino

Za ideologijo, za upanje

Za sočloveka, da

Papir je mrtev brez besed

Črnilo prazno brez pesmi

Ves svet mrtev brez zgodb

Brez ljubezni in razorožitvenih lepot

Nepremišljen realizem stane duš

Si kdaj uvidel Gospod nasmeh?

Je vsa njegova skrb za svet opelšala žalostnika?

Čemu okol vratov še vedno nosimo napravo mučenja?

Oh, kako je gnila vaša pred-apokalipsa

Vsi vi bibljisko-očrnjeni bedaki, živeči na tleh nočne more

Vidim vse te prazne zibelke in se sprašujem

če se bo človek kdaj spremenil

Tudi jaz želim biti spodoben po srcu mladenič,

a vse kar sem je le utvara

Vseeno glede na vse, naj bom vreden

In tam za vedno ostaja sprememba od G k E-molu