Včasih črna prekrije zeleno,
žarek sonca jeseni zbledi
in če misliš, da to ni pošteno,
le zaupaj mi.
Spomni se, da sva skupaj ujela,
malo sreče in malo strasti.
Vse, kar zdaj sva in kar sva imela,
naj ti govori.
In zaupaj, saj sva skupaj,
nekaj nežnega z nama se igra.
Le zaupaj, ne obupaj,
naj ti iz srca sije mavrica.
Bodi reka, ki teče zagnano,
bodi polje, ki vedno rodi,
bodi morje še ne raziskano,
gora, ki stoji.
Bodi misel, ki rada nasmeje,
bodi čustvo, ki divje gori,
bodi človek, ki hodi hitreje,
bodi brez skrbi.
In zaupaj, saj sva skupaj,
sila čudežna z nama se igra.
Le zaupaj, ne obupaj,
konec koncev sva le zaljubljena.
In zaupaj, saj sva skupaj,
nekaj nežnega z nama se igra.
Le zaupaj, ne obupaj,
naj ti iz srca sije mavrica.
Včasih črna prekrije zeleno,
žarek sonca jeseni zbledi
in če misliš, da to ni pošteno,
le zaupaj mi.
Bodi reka, ki teče zagnano,
bodi polje, ki vedno rodi,
bodi morje še ne raziskano,
gora, ki stoji.
Le zaupaj, saj sva skupaj,
nekaj nežnega z nama se igra.
Le zaupaj, ne obupaj,
naj ti iz srca sije mavrica.