Postoj za hip, prijatelj moj!
Kam se ti tako mudi?
Nič več ne znaš si vzeti čas
za lepe vse stvari.
Kdaj si zadnjič se smejal
in gledal v nebo?
Kdaj na cesti si obstal
in mi podal roko?
Je veter odpihnil nam smeh v očeh,
besede prijazne na ustih ljudeh.
S pozdravom pometli smo preko noči,
mrzle postale so naše dlani.
Postoj za hip, prijatelj moj!
Kam se ti tako mudi?
Ne hodi tja med množico,
ki kar naprej drvi!
Saj včasih radi smo smeje
drug drugega pozdravili.
Besedi dve, prijazni smo,
še posebej voščili.
Čas nas preganja in vse z njim nori.
Mi pa hitimo v njegove pasti.
Kaj je to z nami, dragi ljudje,
smo res le roboti novega dne?