Kako lep je Pariz jeseni,
večbarvni listi padajo z neba
in sonce spi kot medved med zimskim spanjem.
Sama sem in moje srce je sivo,
zunaj slišim druge ljudi smejati se,
a pred mojimi utrujenimi očmi drvi.
In to je ta občutek, ko te pogrešam,
brez volje se vlečem naokoli,
nosim tri puloverje, a v sebi zmrzujem
in opazujem, kako mineva čas.
Prosim te,
vrni se to zimo, takrat ko noč požre dan.
Prosim te, to zimo,
oh, moraš se zavedati –
ne bom ti lagala, potrta sem zaradi tega hladu brez ljubezni.
Če bo treba, bom čakala za vedno.
Spat bova šla brez razmišljanja, kadar koli bova hotela
in najini telesi bosta združeni v samoti,
prstom bova pustila, da se sprehajajo po koži,
na rjuhah bova pustila obrise nezvestobe navadam.
A kaj ko čutim premočno bolečino globoko v sebi,
zamerim ti in točim reke solz,
Zemlja zgleda nepomembna in bolj prazna od polne lune ob nedeljah.
Prosim te,
vrni se to zimo, takrat ko noč požre dan.
Prosim te, to zimo,
oh, moraš se zavedati –
ne bom ti lagala, potrta sem zaradi tega hladu brez ljubezni.
Če bo treba, bom čakala za vedno.
Prosim te,
vrni se pozimi, takrat ko noč požre dan.
Prosim te, to zimo,
oh, moraš se zavedati –
ne bom ti lagala, potrta sem zaradi tega hladu popolnoma brez ljubezni.
Če bo treba, bom čakala za vedno.