Od nekdaj si mi bila
kot muza mi pesniška.
Vse melodije napisal sem zate le,
narekovalo mi vedno jih je srce.
Še vedno pa sam ne vem,
če sploh te ljubiti smem.
V negotovost se z verzi nocoj podam,
ko grem k tebi v vas.
Pusti mi pesmi te,
naj še naprej zvene,
saj hrepenenja stih
sleherni moj je vzdih.
Pusti mi pesmi te,
naj piše jih srce.
Nedosegljivi zaklad,
zase imel bi te rad.
Kaj bo, če besedi dve
čarobni zaslišim le.
Bo ugasnila mi pesniška žilica,
nobena viža iz duše ne bo prišla?
Ne reci mi: “Ljubim te!”
Veliko še pesmi je.
Ti zagotovo odpro na stežaj srce,
ko bo najin čas.