Naj zazveni lira, brat moj
naj strune tožeče jočejo
spremljaj moje podeželsko petje
ker se jim bom zaupal o svojih bolečinah
Ta ubogi boem, ki ga gledajo
trubadur od kantine do kantine
ki jim v joku pripoveduje o svojem življenju
in jim jokaje pripoveduje o svojih skrbeh
Veliko žensk je prečkalo mojo pot
in denarja sem imel kot listja
danes se je nenadoma moja usoda spremenila
in v trenutku sem ostal zapuščen
Denar in ženske, to ni nič
ne boli me, njihova izguba me ne boli
kar me boli v duši je
videti zapuščen moj ljubljen kraj
V vasi sem pustil svoje starše
svojo drago, ki sem jo tako oboževal
in sem šel po svetu
brez da bi vedel, kaj me čaka
Nekega deževnega junijskega dne
sem se srečen vračal domov
svoje starše sem našel mrtve
in svojo drago poročeno
Dojel sem, da je lažno v življenju
z denarjem se plača in poplača
imel sem iskreno ljubezen
zato je moje življenje sedaj grenko
In zato ti pravim, brat moj
trubadur od kantine do kantine
tako nameravam preživeti svoje življenje
in ob kozarcih pripovedovati o svojem življenju