Ko mrak slovo pred jutrom vzame,
nežno predrami klic,
znanih, me, gozdnih ptic.
In strast planinsko v srcu vname,
da zaželim si starih
spet stezic!
Zbudim s poljubom dekle svoje:
»Kaj bi le sanjala,
v postelji dremala.
Pokažem ti planine moje,
kjer sem od nekdaj srečen
bil doma!«
Pojdi z menoj v tihi opoj
svežih planinskih trav,
kjer znanec moj, veter s prisoj,
nama pihlja v pozdrav.
V soncu žare naše gore,
lep je poletni dan.
Moje srce bije za te,
biser mladostnih sanj.
Poglej, tam daleč pod Ojstrico
v tihi kotanji ždi
koča kot v pravljici.
Tam sanj odgrnil bom tančico:
srečo obljubil ti
do konca dni!