Spomnim se tvojih pesmi
in luči v tvojih očeh.
Spomnim se tvojih „ljubim te”,
ki si jih metal kot obljube.
Si sploh želel, da kdaj požanjeva
cvetje in vesele dni?
Si vedel za vse probleme,
si vrgel kocke v ogenj?
V ogenj.
Bila je iz zlata, veš.
Najina zgodba je bilo kot zlato
in če se kdaj,
že bolj ali manj sprijaznim s tem,
ne skrbi, da ne bi našla poti nazaj do tebe.
Ponovno te bom našla.
Rekel si mi, da sem tvoja,
da je z mano nebo bolj modro.
Citiral si mi Rimbauda, Verlaina,
mi povedal zgodbo sveta v dvoje,
v dvoje.
Bila je iz zlata, veš.
Najina zgodba je bilo kot zlato
in če se kdaj,
že bolj ali manj sprijaznim s tem,
ne skrbi, da ne bi našla poti nazaj do tebe.
Ponovno te bom našla.
Dovolj je bledih ljubezni
in src, razdrobljenih na koščke,
teh pesmi na isto temo,
ki so mi izčrpale vse besede,
vse besede.
Bila je iz zlata, veš.
Najina zgodba je bilo kot zlato
in če se kdaj,
že bolj ali manj sprijaznim s tem,
ne skrbi, da ne bi našla poti nazaj do tebe.
Ponovno te bom našla.