Tu, pri oknu zdaj stojim in v belo noč strmim.
Za zaveso skrijem se in upam, da ne vidiš me.
Z njo objet na ulici, skrit pred mojimi očmi.
Tiho mimo mene greš, kdo sem, že zdavnaj vec ne veš.
Ni ona tebe čuvala in bosa grela tvoja tla.
Ni ona, vedi, jaz sem ta, ki te je ljubila.
Ni ona kamna zrušila in prah srca ti brisala.
Ob njej tvoj ogenj spet se zaiskri in dogori.
Vem, z njo primerjaš me, Kot lik Piccasa in kopije.
Naj se kdaj zahvalim in naučila sem te sanjati.
Ni ona tebe čuvala in bosa grela tvoja tla.
Ni ona, vedi, jaz sem ta, ki te je ljubila.
Ni ona kamna zrušila in prah srca ti brisala.
Kot bumerang se v tvoj objem nikdar ni vrnila.
In vem takrat, ko se krog zavrti, nemir drhti,
spet približaš se mi, da čutim te, vse do konca čutim te ...
Ni ona tebe čuvala in bosa grela tvoja tla.
Ni ona, vedi, jaz sem ta, ki te je ljubila.
Ni ona kamna zrušila in prah srca ti brisala.
Kot bumerang se v tvoj objem nikdar ni vrnila.
Ni ona, ne, jaz sem ta, ki sem te ljubila.