V temnih oblekah ljudje
V dolgi koloni stoje
Najbolj poznani naprej
Vse do konca do onih, ki ni jih videl doslej
Bleda podoba nad tem
Vidi v duše ljudem
Sliši se tisto ime
Ki njej pomenilo je vse
Nočem domov, z njimi grem!
Nočem nazaj na to pot!
Sliši se strel v srce, sliši se strel...
Kje se plazijo preplašeni?
Kje nastane ples odmaknjenih?
Kaj podira svet izobčencev?
Kaj ostane, ko jih ni domov?
Slike so varovane še po tem, ko gredo
Vsi prostori ostanejo prav taki kot so
Vsi prelepi vrtovi se spreminjajo v zmes bolečine in solz
Še grmi krik v glavi, "samo ne on, ne on..."
Nočem neba brez vseh zvezd
Nočem vrtov brez dreves.
Slika edino ne ve. Slika edino ne ve!