Verjamem, cenjeni sodnik,
da dobro poznaš ljudi.
Vi vsaj imate delo,
ker značaj je značaj, a sodba je sodba.
Verjamem cenjena glava, da si tudi študiral pravo,
da vsakemu sodiš pošteno,
ker čast je čast, a oblast je oblast.
In vse po zakonu, za to sem prvi.
Ne bi bilo te krvi, če bi bilo vse po zakonu.
Oblast je oblast in jaz to spoštujem.
Tu so odstavki, pa jih izberi.
Naj bo isto in hudiču in diakonu.
Pa naj se ve,
naj so mi gazili njivo,
se sladkali z mojo slivo,
od nekdaj so obstajali tatovi,
ker čuk je čuk, a volk je volk.
Zla ni nikoli dovolj,
suša mi uniči lubenice,
in led se pojavi pred žetvijo,
ampak led je led, a red je red.
In šlo je preko mej.
Imel sem akacijev gozd,
tam spodaj proti stezi,
pa sem čakal, red je red.
Počasi sosedje!
Ne more se kar vstopiti, da se ruši tuje.
Lepo sem jim rekel:
Ne lomite mi akacij,
brez njih me bodo vetrovi odpihnili.
Pustite jih, morajo mi paziti
eno skrivnost zlato kot zlatniki.
Ne lomite mi akacij,
pod njimi sem ljubil jo,
boso in pobeglo iz sanj.
Ljudje smo, cenjeni sodnik.
Pa naj bo, kar bo.
Žal mi je črnih tančic,
ampak jok je jok, a meč je meč.
Ne vprašaj, kaj bi sedaj bilo,
če bi se ponovno zgodilo.
Ne vprašaj, če obžalujem,
ker srd je srd, a red je red.
In vse po zakonu.
Tu so odstavki,
pa jih izberi pošteno in za vero in za nevero.
Red je red, vse to spoštujem.
Ker drugače bilo bi več ubojev kakor ptic,
ki letijo proti severu.
Ne lomite mi akacij,
brez njih me bodo vetrovi odpihnili.
Pustite jih, morajo mi paziti
eno skrivnost zlato kot zlatniki.
Ne lomite mi akacij,
pod njimi sem ljubil jo.
O, a vam moram ponoviti?
Pustite jih pri miru, ker vas bom vse polomil!