Stran od ljudi
mesto je ostalo brez luči.
Tam je do nebes
najine stopinje risal ples.
In jaz pijem upanje
A kaj, ko zoglenelo je srce.
In ti, nekaj je v tebi,
kar sem vedno rad imel,
A ostalo je samo navidezno.
In tja grem sam
Glej, v daljavi nebo gori.
In tja grem sam
Glej, nad mano tisoč luči,
te so za vas le v okras.
Dim starih slik nosi
bolečino svetlih dni.
Zrak postaja blag,
a vse bolj naporen je korak.
In jaz, kot da rabim njo,
misli mi obračajo telo.
In kje si ti? Tam te vidim spet,
kako mi tečeš v objem.
Da le ni ograje vmes.
Pa saj ni res!
Glej, nad mano mesto lebdi.
In tja grem sam
Glej, tam daleč spet se dani.