Molčijo stene skalne sive
in veter megle v dalj podi.
Tam za previsom sonce tone,
v dolinah mrak se že gosti.
Potrpi deklica še malo,
do vrha le je seženj, dva.
Ne glej nazaj, navzgor ozri se,
kjer cilj že nama se smehlja.
Skelijo te premrli prsti
in razbolela dlan drhti.
Od mokre in premrzle vrvi
pa naj te dekle ne skrbi.
Prej, ko bo noč razpela krila,
na vrhu bova že midva,
v spominsko knjigo zapisali
imeni bodo najini.
A jutri pa v dolino sončno
bo pot vodila naju spet,
le v mislih še bo klin pozvanjal,
dehtel na prsih gorski cvet.
Se spet vrnila bova v steno,
saj srečna tukaj sva oba.
Še z roko v roki v navezi
navzgor se bova vzpenjala