Mr/Mme [Slovenian translation]

Dober večer gospod, gospa,

danes ti bom povedal vse,

raje te tikam,

vikanje mi ni všeč,

zdi se mi, da te postari,

a jaz bi rad ostal mlad –

otrok za vedno,

brez robčkov in solz.

No torej, povedal ti bom vse

o drami, ki je moje življenje,

vsak dan v peklu

preživljam svoj čas;

rad bi odšel,

se oddaljil od vsega

tega norega sveta

in odšel neznano kam.

Ta svet me davi, tepta in sežiga,

me uničuje, mi preprečuje, da ubežim resničnosti,

zato hočem oditi,

stran od vsega, samo bežati,

dovoli mi, da tečem daleč stran,

ubežim temu svetu.

Če Bog pravi, da je samomor greh,

naj mi pove, kako naj odidem, brez da ga prizadenem,

naj me spremeni v to, čemur zdravniki pravijo »norost«,

mogoče bom v tisti megli sposoben videti.

No, dragi gospod B,

pomagaj mi, ljubi me,

sam ne zmorem več,

v tem svetu pred mojimi očmi,

v tem svetu polnem norcev,

polnem surovih ljudi,

kjer ljubezen ne pomeni ničesar več,

razen nestrinjanj in prepirov.

Sam bi si ustvaril svet,

planet samo zase,

planet, na katerem bi se lahko

počutil zvestega samemu sebi.

Oživitev brez verig,

odsotnost sovraštva;

planet, na katerem

mi podariš krila.

Novo vesolje,

kjer solze, bolečine,

ne bodo nič drugega kot mit,

jebena urbana legenda.

Dovoli mi torej, da odidem,

povej mi, kako naj zbežim.

Prenehaj z vprašanji,

pusti me pri miru, vse hočem opustiti.

Edina stvar, ki jo imam rad,

v tvoji stvaritvi – človeku,

je, da lahko vsak večer sanja, kot sanjajo otroci,

naj bo star, mlad, zloben,

prijazen ali pa grd,

pravico ima sanjati tudi brez centa v žepu.

Beračim, rotim večer,

rotim za upanje,

a noč je skopušna,

gospa zase obdrži morfin,

ker nisem plačal,

oziroma vsaj nisem plačal dovolj;

rojen sem nepremožnim staršem,

zato mi zavrne dostop do lune.

Ker seveda na tem svetu

ne moremo živeti brez teh številk,

ki še otroke spremenijo v zlobne pošasti,

vsak mesec kaj dobiš,

vsak dan izgubiš,

račun je težko sprejeti,

pustim ček, zapustim pekel.

Res je, priznam, mogoče sem poražen,

priznam, to prevzamem nase;

življenje me žre z ogabnim grenkim okusom,

no, poslušaj, kako vpijem,

izbruham svoje drobovje,

v tej pesmi o življenju pesimističnega bedaka.

Počutim se samega, jebemti!

Nihče me ne drži za roko,

nikogar ni, s katerim bi delil to slavo, fak,

sam hodim po tej poti,

kjer se naslednji dan zdi neskončno daleč,

pospešim, a kaj, ko na koncu nihče ne čaka name.

Zato vsak večer pijem,

napijem se do konca,

da pozabim, da te v bistvu

uspeh osami.

Malo prijateljev, malo od življenja,

neprodušno sem zaprt;

mnogo sovražnikov, nobenega izhoda več,

Bog, potrebujem vodnika!

Nekateri idioti bodo rekli,

da se motim, pretiravam –

naj se jebejo;

sem mlad in se borim.

V moji glavi je kaos,

kdo je ugasnil luč?

Mama, ne vidim več jasno,

potrebujem nekoga, da me razsvetli.

Najprej pride veselje,

ko svoje srce

nahraniš z ljubeznijo,

da ti blaži bolečine,

da pozabiš, da si nesrečen;

na koncu to ni nič drugega kot vaba,

v tej generaciji idiotov, polni lažnivcev.

Enkrat, ko se srce zlomi,

je sploh ni treba poklicati –

samota se izkrca kar sama,

hitro te najde.

Ne počaka, da odpreš, ne!

Vstopi, brez da bi potrkala,

tvojo melanholičnost požre za malico.

No, ti, kdo si ti?

Imaš o tem sploh kaj pojma?

Ker sam ne vem več, kdo sem; zgubljen sem.

Moja ambicija je velika,

težko jo je potešiti;

moje veselje ima vedno grenek priokus.

No, gospod, gospa,

priznam, nesrečen sem,

tudi takrat ko živim svoje uporniške sanje,

je močnejše od mene,

manjka mi še to

in to, še tisto zraven,

vedno več in več, tak sem!

Upam torej, da bom nekega dne

lahko ljubil

iskreno osebo,

ki se ne bo igračkala z mano.

Res imam že dovolj vsega tega

dajanja, brez da se mi kaj vrne.

Dovolj imam tega, da se imam rad,

brez sorodne duše je težko.

A kljub temu vedi,

da imam na odru zaradi tebe

občutek, da sem stran od tega norega sveta –

pišem, ko naredim napako,

smejem se, medtem ko plešem,

živim, ko pojem

in za vse to ti rečem:

hvala.