Senčno dolino, potoček in mlin
gledam v prividu, ah, lep je spomin.
V smehu pozdravi me mlinar glasno:
»Bog dej, ej, sosed, kaj dobrega bo?«
Mlinar, ki zlato pšenico je mlel,
kaj bi osamljen zdaj v mlinu počel.
Mah je prerasel nekdanje poti,
vrata priprta so, polken več ni.
Lahno potoček čez kamne hiti,
času kljubuje, kot prej žubori.
Mlinarju pesem valovi pojo,
pesem o času, ki bil je zlato.
Le vrti, vrti se kolo,
naj kamni čas obrnejo,
naj živ bo, ne le tih spomin,
tam ob potoku stari mlin.