So mi dali te, ki dan kradejo, so mi dali prevarante
Zdaj ne vem, če bi našel domov, zato drugam bom šel
Daj, če nisi dojel in nisi verjel ti povem le:
Že bo jutro naslednjega dne in smejal se bom drugje
(Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?!)
So mi dejali, da sam bom ostal
So mi dajali osamljeni stol
Ne mine dan, ko ne nosim okov
Do nadaljnega bo vse lepo, z belo senco za mano
Meni Sonce in Luna sta to, kar njej je moje telo
Zdaj, ko hodim naprej in vidim naprej, govorim le:
Že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam
(Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?!)
So mi dejali, da sam bom ostal
So mi dajali osamljeni stol
Ne mine dan, ko ne nosim okov
Le kako, le kako
Bi dejal v slovo, da ne mislijo name?
Saj ne vem, saj ne vem
Kaj nastalo bi potem po koraku izbranem
Mi Luna naj posveti na mesto izgubljeno
Le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me
(Ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam, sam si?!)
So mi dejali, da sam bom ostal
So mi dajali osamljeni stol
Ne mine dan, ko ne nosim okov