Sprehodim tiho se
do konca ulice,
tam mala je potka, bela vrata mi odpreš.
Povabi me naprej,
se pravljično nasmej,
karkoli poveš, me gane, vem, da dobro veš.
Ljubiva, kot da prva na svetu sva,
kot da čas se ustavil je, ko si me poljubila.
Ljubiva, kot da zadnja na svetu sva,
kot pomlad in poletje sva, to življenje živiva.
Vse od malih nog
prepletla se je pot,
peljala do naju, našla sva se tu v njej.
Lepo je, bolj ne gre,
že sam pogled pove,
da srečala raj sva že na zemlji, kar poglej.