Prazna moja je okrogla postelja,
amoret nad njo molči,
kot pustinja je in jaz osamljena
čakam njega, ki ga ni.
Glas iz žameta, da se takoj zaljubiš vanj,
in njegov poljub, od morja slan,
poletna noč v naročju trav,
moški mojih sanj.
Prevelika je okrogla postelja,
spet in spet se v njej zgubim.
Amoret nič več na lutnjo ne igra,
zdaj ljubezen je spomin.
In prihajal je potem, ko je bila jesen,
tkal poletje je v čas hrepenenj
in ljubil me kot še nihče.
Nepozaben čas.
Divje nora strast prekmalu izgori
in poletni dan je konec sanj,
prekril je molk kot zid bršljan,
vse, kar je bilo.