Tamkaj pred kasarno,
poleg glavnih vrat,
stala je laterna,
k'je tam še od takrat.
Pod njeno žolto tam lučjo,
prijel te bom spet za roko,
kot že, Lili Marlen,
kot že, Lili Marlen!
Tam je majhen svet,
samo za naju dva,
kjer se tvoja senca
z mojo poigra.
In vsi ljudje naj vidijo,
da to je najino slovo,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen!
Tvoj korak samotno
odmeva v temo,
mojega že dolgo
ni več pod lučjo.
in ko bo svet temo pregnal,
le kdo bo pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen,
s teboj, Lili Marlen!
V vetru nad grobovi,
ki hlipa za vse nas,
sliši se kot v sanjah
tvoj ljubeči glas.
In ko bo svet meglo pregnal,
bom spet tam pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen!
In ko bo svet meglo pregnal,
bom spet tam pod laterno stal,
s teboj, Lili Marlen
s teboj, Lili Marlen!