No, ko slabo gori, potrebuješ samo luč,
ko začne snežiti, pogrešaš samo sonce,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
Ko se počutiš potrto veš samo to, da si bil na vrhu,
ko pogrešaš dom, samo sovražiš cesto,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
In pustiš ji oditi
Strmiš v dno svojega kozarca
upajoč, da se ti bodo nekega dne uresničile sanje,
a sanje pridejo počasi in odidejo tako hitro...
Vidiš jo, ko zapreš svoje oči,
mogoče boš nekega dne razumel zakaj
vse, česar se dotakneš, zagotovo umre...
Toda ko slabo gori, potrebuješ samo luč,
ko začne snežiti, pogrešaš samo sonce,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
Ko se počutiš potrto veš samo to, da si bil na vrhu,
ko pogrešaš dom, samo sovražiš cesto,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
V temi strmiš v strop
enak, star, prazen občutek v svojem srcu,
ker ljubezen pride počasi in gre tako hitro...
No, vidiš jo, ko zaspiš,
ampak nikoli se je ne moreš dotakniti ali je obdržati,
ker si jo preveč ljubil in si padel pregloboko...
No, ko slabo gori, potrebuješ samo luč,
ko začne snežiti, pogrešaš samo sonce,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
Ko se počutiš potrto veš samo to, da si bil na vrhu,
ko pogrešaš dom, samo sovražiš cesto,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
In pustiš ji oditi...
in pustiš ji oditi...
no, pustiš ji oditi...
Ker ko slabo gori, potrebuješ samo luč,
ko začne snežiti, pogrešaš samo sonce,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
Ko se počutiš potrto veš samo to, da si bil na vrhu,
ko pogrešaš dom, samo sovražiš cesto,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
Ker ko slabo gori, potrebuješ samo luč,
ko začne snežiti, pogrešaš samo sonce,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
Ko se počutiš potrto veš samo to, da si bil na vrhu,
ko pogrešaš dom, samo sovražiš cesto,
ko ji pustiš oditi, veš samo to, da jo ljubiš...
In pustiš ji oditi.