No, luč potrebuješ samo, ko slabo gori,
sonce pogrešaš samo, ko začne snežiti,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
Veš, da si bil zadet samo, ko se počutiš potrto,
sovražiš cesto samo, ko pogrešaš dom,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
in pustil si jo oditi
Strmiš v dno svojega kozarca
upaš, da se ti bodo nekega dne uresničile sanje,
ampak sanje pridejo počasi in odidejo tako hitro...
Vidiš jo, ko zapreš svoje oči,
mogoče boš nekoč razumel zakaj
vse, česar se dotakneš, zagotovo umre...
Ampak luč potrebuješ samo, ko slabo gori,
sonce pogrešaš samo, ko začne snežiti,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
Veš, da si bil zadet samo, ko se počutiš potrto,
sovražiš cesto samo, ko pogrešaš dom,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
V temi strmiš v strop
enak, star, prazen občutek v tvojem srcu,
ker ljubezen pride počasi in gre tako hitro...
No, vidiš jo, ko zaspiš,
ampak se je nikoli ne moreš dotakniti ali je obdržati,
ker si jo preveč ljubil in si padel pregloboko...
No, luč potrebuješ samo, ko slabo gori,
sonce pogrešaš samo, ko začne snežiti,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
Veš, da si bil zadet samo, ko se počutiš potrto,
sovražiš cesto samo, ko pogrešaš dom,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
In pustil si jo oditi...
in pustil si jo oditi...
no, pustil si jo oditi...
Ampak luč potrebuješ samo, ko slabo gori,
sonce pogrešaš samo, ko začne snežiti,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
Veš, da si bil zadet samo, ko se počutiš potrto,
sovražiš cesto samo, ko pogrešaš dom,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
Ampak luč potrebuješ samo, ko slabo gori,
sonce pogrešaš samo, ko začne snežiti,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
Veš, da si bil zadet samo, ko se počutiš potrto,
sovražiš cesto samo, ko pogrešaš dom,
veš, da jo ljubiš samo, ko jo pustiš oditi...
In pustil si jo oditi.