Klic srca

Mati, odpri zdaj duri na stežaj,

za vselej vračam k tebi se nazaj.

Iz dneva v dan vse bolj mi jenjajo moči,

iz dneva v dan vse bolj mi stara dlan drhti.

Ko v dolgih vseh nočeh mi moč zaspati ni,

sprašujem se le to, zakaj ste vsi odšli.

Hiša vsa je zapuščena, veter s polkni se igra,

dež pronica skozi streho, črni dimnik trepeta,

po dvorišču so koprive, njive neobdelane,

stara hruška ne obrana, pusto vse in prazno je.

… v srcu žalost je gorje.

Iz dneva v dan vse bolj pri srcu me skeli,

ker sama zdaj živim, otrok domov več ni.

Iz dneva v dan vse bolj, le željo to imam,

da eden od sinov, bi vrnil se domov.

Hiša vsa je zapuščena, veter s polkni se igra,

dež pronica skozi streho, črni dimnik trepeta,

lastovke so se vrnile, zopet v svoje gnezdece,

z njimi tudi jaz prihajam, tja kjer vabi klic srca