Sanjala nocoj
sem te sanje spet.
Sanjala da ptica sem, da znam letet'
Zgoraj nad oblaki
Sem zagledala,
da z meglice raste vrtnica.
Rdeč kot hrepenenje,
zlat kot upanje,
cvet mi šepetal je na približam se.
Ko sem ga objela,
trn vrtnice
v hipu mi razparal je srce.
Zakaj to sanjam le?
Me je strah prihodnjih dni?
Tako mi tuja je
mlada ženska v deklici.
Letela bom, ne bo me strah neba.
Zgoraj veter je močan.
A naj zajezdim ga
in z njim ujamem dan.
Včasih tu v prsih
čudno stisne me.
Kot hotelo bi zajokati srce.
Včasih se ustavlja,
išče svoj utrip.
Kot da mrtvo bi bilo za hip.
Zakaj tako trpi?
Je morda osamljeno?
Mar drugega želi,
da v dvoje bilo bo.
Ljubila bom ne bo me strah srca.
Enkrat, vem, premine vse,
a vsaj enkrat morda
en dan ujamem le
en dan ujamem le