Bik, bik, bik...
Medtem, ko so mladi biki za ogrado
samo za bikoborce
izven arene, na cesti iz kamenja
sede joče fantek, sede joče v tišini
si z muleto briše solze bikoborca
si z muleto briše solze bikoborca
Noč pade v tišino, polna luna visi tam daleč stran
zvezde na nebu se začno razvrščati
in vse do ograd se vidi fantiča, ki gre odločno
želi se boriti z bikom, postavi ceno za svoje življenje
Tišina...
Korporali spijo,
biki, biki v ogradah postajajo nemirni
ogrinjalo v noči v soju lune hoče biti bitko z bikom
Tišina...
Naenkrat pa prelepa noč nekaj vidi in milo joče
bele, bele golobice prihajajo, spuščajoč se z neba
Laž, to so beli robci, beli robci prepolni bridkosti
ki padejo kot bela slana na fantiča, ki je preminil
Bik, ubijalec, upam, da te vrag vzame!
Bik, ubijalec, upam, da te vrag vzame!
Tišina...
Korporali jočejo...