Tišina
Iz tišine spustim krik
vso telo me boli
pusti me jokati
Od sence do sence
je nebo... tako prikrito..
Od sence do sence
sem že izgubila razum
Hej, nebo
Primanjkuje mi svetlobe tu spodaj
manjka mi ena zvezda
Še bridkeje se joče
ko se živi za njo
In jaz,
na katero je sonce pozabilo
sem, kar je svet izgubil
samo še jočem sedaj
tisti, ki umre, ne joče več
Samota!
Niti ta ni celotna
vedno ima s sabo spremljevalko,
globoko grenkobo
Ah, samota
ki si bila škorpijon
Ah samota
pičila si samo sebe
Zbogom
Šla sem onstran tega življenja
lačna sem tistega, kar sem nekoč bila
sem žalostna senca
naslonjena na zid
Zbogom, življenje,
ki tako dolgo trajaš
Pridi, smrt, ki že zamujaš
Ah, kako boli
samota, ki je že skoraj norost