Kaj vedo o nasilju
zaprtem znotraj štirih zakonov, kjer tisti, ki ljubijo, plačajo, tisti, ki ne, pa ponovno premislijo
kaj vedo o sfingi
ki sem jo pri osmih letih videl s tabo, smejal si se in smejal, a rekel si mi
da je včasih smeh kot pretveza
V avtu si predvajal svoje arabske pesmi
fušal si in mi nato pripovedoval stare zgodbe
tekel si v puščavo z nahrbtnikom Invicta, ampak
nima smisla teči, če razen denarja nimaš več niti diha, niti sreče
Nekaj je, česar ne razumem
kot bi skočil v Rdeče morje
prekmalu sem pozabil
toda dobro se spomnim, ko si mi rekel “ostajam”
izgubljen v kaotičnem življenju
če pomisliš, je manj zapleteno
vedno si ponavljal isti telefonski klic
ta vaša prekleta izgorela mladost
Kaj vedo o odhodih
če bi bilo poslavljanje v modi, bi bil ti mogoče prvi v trendih
V avtu sem se igral z Nintendom in Pokemoni
in ti si se pritoževal, če se nisem več hotel pogovarjati
odprl si okno, da vržeš stran pepel
nima smisla z nasmehom skrivati sranja, ki ga že poznam
Nekaj je, česar ne razumem
kot bi skočil v Rdeče morje
prekmalu sem pozabil
toda dobro se spomnim, ko si mi rekel “ostajam”
izgubljen v kaotičnem življenju
če pomisliš, je manj zapleteno
vedno si ponavljal isti telefonski klic
ta vaša prekleta izgorela mladost