Kje tista je pomlad, ko šla sva mimo trat,
prek pisanih preprog v tihi brezov log?
Cvrčal je skriti gaj in cvetel smrekov mlaj,
tonila pesem v les, pel slavček v krošnjah brez.
Še pesmi nisem znal, še vprašati se bal.
Le kdo tako žgoli, le kdo tako cvrči?
V naročje si me skril in pesmi teh učil,
razkuštral mi lase in nauke vsadil v srce.
Še bova šla tja v log, še vandrala okrog,
še mi povedal boš, kako je biti mož.
Naj Bog ti zdravja da in vsega lepega,
pravnuka boš pestoval, še enkrat mlad postal.
Moj dedek tudi rad spominja se, ko mlad
je izrezljal srce, pod srcem črki dve.
Spomin na tisti čas, zatrese se mu glas,
v očeh pa solzi dve izdajata srce.