Veter z juga šepeta,
da nisi sama,
tiho kljuva me v obraz
kot črna vrana.
Po tebi še diši,
a daleč, daleč si,
kilometrov sto,
med nama je nebo.
Boril se bom zate,
pregnal bom oblake
in strgal bom stran,
kjer se zgodba za naju konča.
V sanjah si moja,
tvoj bom do groba,
ni mraza, ni zime,
ledu ni, le vroče srce.
Tam ob postelji zdaj spi
knjiga najina,
vsa ta leta se praši,
prehladne so dlani.
Vem, manjka zadnja stran
in zdaj jo pišem sam.
Naj pove ji kdo,
pišem jo za njo.