V kleti prazne hiše
spal sem na tleh, kot brezdomec
stopil v Minnesotsko zimsko noč
in odpeljal se v kino osamljen
In ko srce so mi topili žarki
platna filmskega
bil sem nevedoč, da bila si tam
v temi, obris,
po stopnicah vzpenjajoč
In mislil sem si,
sred parkirišča,
da rad bi le zvedel tvoje ime
odpeljal sem stran,
brez mnogih besed
a v roki držal sem papirno ptico
na kateri pisalo je
Le pogumno
Zlatenec vedel je, da boleham
a na tleh kuhinje pozdravil sem se
zgrabil kjuče in odpeljal proti zvezdi se
in tam, razumljen sem bil prvič v življenju
Saj takrat predstavljen bil sem pravi
nakjučni sreči
vedel sem ko,
spet prikazala si se
v snegu, vedno bil opomnjen,
doma si, ker leži srce
In kar mislil sem
v kavarni je,
da zadnjih osem ur bile so sanje
odpeljal sem stran,
brez mnogih besed
a v roki držal sem papirno ptico
na kateri pisalo je
Prav, pogumen bom
In v glavi
po vsem tem času
razmišljam, ni življenje lepo in čudno
ne morem verjet
sem brez besed
saj venomer očaran bom
kako naučil sem pomena se besed
Le pogumno