Ko se glasbenik grize v zeleno milongo,
se zabava, se izčrpava.
Tvoj bom, zelena milonga, ti, ki si napisana zame,
za mojo tenkočutnost, za moje zloščene čevlje,
za moj čas in moj okus,
za vso mojo zbitost in moje burkaštvo.
Tvoj bom, ti nemirna zelena milonga,
ki mi ob vsakem akordu na obraz zvabljaš nasmešek spokoja,
medtem ko mi trpinčiš prste.
Tukaj sem, prišel sem, da bi igral,
prišel sem, da bi ljubil in na skrivaj tudi plesal.
In, recimo, da bi bila milonga pesem,
pa bi jo zbudil in vodil ob lagodnejšem ritmu,
tako bi milonga razkrila marsikaj več o sebi, kot se vidi,
svoj afriški izvor, eleganco zeber,
svoje mejno bistvo, zeleno mejo,
zeleno mejo med igranjem in ljubljenjem,
zeleno predstavo v teku, ki jo slediš,
ji slediš za vse večne čase in še dlje, do belih jezer tišine,
dokler ti Atahualpa ali kakšen drug bog
ne reče: Descansate, niño, jaz bom nadaljeval.
Tukaj sem, prišel sem, da bi igral,
prišel sem, da bi ljubil in na skrivaj tudi plesal.